SPOZNAVNI DAN

JUTRANJA LJUBLJANA

Vstanem. Odpravim se novemu poglavju naproti. Pred mano se odstira drugačna; jutranja Ljubljana. Ulice zasedejo lepo urejene dame, ki hitijo v službo. Družbo jim delajo šolarji, ki na avtobusih delajo gužvo. Pa mini pometači cest. O! Mini pometači cest. Spomnim se jih iz prejšnjega življenja. Ko sem se zjutraj vračal domov. Vonj po svežem kruhu, ki ga dostavijo v pekarno na vogalu.

Jaz hodim po mestu okrog poldneva. Takrat zasedajo ulice študenti, brezposelni, upokojenci in boemi. Boema prepoznaš po njegovem odnosu do cigareta. Dim vleče počasi in zbrano. Išče rimo. Ko jo najde bruhne v silovit kašelj. Aktivira se drug del možganov. Hitro pograbi svinčnik in nakraca rimo. Mudi se. Besede je iskal dva tedna. Boem nima iPhona. To ne pritiče njegovemu stilu. Rimo napiše na račun. Včasih jo z ključem izrezbari v leseno barsko mizico. Predolgo je čakal na prave besede, da bi mu ušle iz glave, ko bi iskal list papirja. Nikoli pa ne popiše škatlice cigaret. Všeč mu je slika z opozorili, ki mu napoveduje skorajšnji konec. Če bi zraven napisal še svoji rimo bi bila stvar že prelepa.


Kampus

Ko opazujem in razmišljam, da jutranje Ljubljane že dolgo ne poznam prispem do Kampusa. Študentski kampus. Zrem v napis. Po glavi se mi podijo spomini na študentske čase. Belega ne pijemo, rdečega ne damo. Mladost norost. Dovolj sanjarjenja. Čaka me socialna aktivacija (v nadaljevanju SA op.a.). Program se šele začenja, mene pa že dvom načenja. Je to zame. Po toliko letih se vključiti v skupino. Dvignem kolo in se povzpnem po stopnicah. Na dvorišču je sama mladina. Sproščeno vzdušje. Ko jih vprašam po SA skomignejo z rameni. Stopim v stavbo. Pregledam učilnice. Vse je prazno. Stari, to je porazno. A sem sploh na pravi dan, na pravem kraju. Če sem iskren sem upal, da sem na pravem kraju. Da programa ni, ker je premalo prijavljenih. Imelo me je, da bi zajahal kolo in odšel domov. Ne bi bilo treba spoznavati novih ljudi. Vstajati ob 7 30. V svojem stilu sem se hotel izogniti neprijetnostim in »zbežati«. Ne spet. Ne že stotič. Grem še malo pogledat naokoli.

Podam se čez dvorišče. Gostolasi Indijec v rokah vrti skodelico čaja, iz katere se vije dim. Iz mene pa veje pričakovanje. Kakšna bo skupina. Kakšni bodo prvi vtisi. (Verjetno ste opazili, da zelo niham v občutjih. Pred minuto sem hotel iti domov. Zdaj me zanima kakšna bo skupina SA).

Skupina

Stopim v drugo stavbo. Zaslišim skupek človeških glasov. Povzpnem se v zgornje nadstropje. Glasovi postajajo vse glasnejši. Z vsakim korakom sem bližje vratom. Z vsakim korakom narašča napetost. Kdo je na drugi strani. Ko stopim v prostor me ujame nekaj oči. Šit! Poti nazaj več ni. 

V dvorani je veliko ljudi. Rečeno je bilo, da nas bo v skupini 15. Sem sploh prav prišel. »SA?« vprašam. »Ja« mi odgovori en tip. Ok. Razgledam se po prostoru. Pred menoj se vije paleta različnih obrazov. V uho mi pade najglasnejši posameznik. Usede se v zadnji del dvorane. Dere v slušalko. Upam, da ni v moji skupini. Posedemo se. Besedo prevzamejo izvajalci programa. Govorit začne fant, ki je na CSD Šiška predstavil SA. Mateo iz Združenja EPEKA, so. p. Pusti fajn vtis. Všeč mi je stavek, da nam bodo: »pomagali vstajati in PADATI«. Dober stavek. Primeren. Tu je veliko kroničnih spotikalcev. Ali drugače. Smo padalci po tleh, na življenjskih poteh.

Potem pa šok. »Vsak naj se na kratko predstavi«. Pred dvorano neznancev?! Pulz skoči na 180. Roke so potne. Začnem si delati zapiske. Nič nimam za povedat. Sem prazen list! Brez zgodbe! Brez izkušenj!
Uho dosežejo stavki udeležencev. Ena, dve, tri, štiri samohranilke. Slišim zgodbe o depresiji, bipolarni motnji, psihozi. Fant pripoveduje o prometni nesreči.
 

Uf! Tu so ljudje, ki govorijo... O stvareh, ki se jih rado zakriva. Na rob družbe odriva. Na glas. Brez zadrege. Pred popolnimi neznanci. Spodbudno! Tole bi znala biti zanimiva izkušnja.

Čakam. Švicam. Čakam! Švicam!, ko vrsta pred mano kopni. Na vrsto pridem zadnji. Upal sem, da me bodo spregledali. Skupaj spravim tri stavke. Prvi dan. Kaj dan. Prva ura! pa sem že čist prešvican. Še 180 dni?! Ne vem, če se to lahko preživi.

»Prišel je čas, da se razdelimo v skupine«. 

Da vidim s kom sem v skupini. O, šit! Ta glasen je v moji skupini. Izkazalo se je, da je čist v redu tip. Sam rad govori. In mal je glasen. V skupini smo trije fantje. Ostalo so dekleta in žene. Posedemo se v krog. Igramo spoznavne igre. Zaradi hrupa (moj glas ni narejen za hrupno okolje) se preselimo na dvorišče. Obiskale so nas koordinatorke z ministrstva - glavne šefice. Nadzirajo izvajanje programa SA.      Plusi: Ljudje z težavami podobnimi mojim Rezultat iskanja slik za ferreroFerrero.
Minusi: Preveč ljudi. Govorjenje pred dvorano neznancev.  Rezultat iskanja slik za ČESENČesen . Na česen sem besen.

Program smo zaključili po 4 urah.

»To je bil spoznavni dan. Jutri pa začnemo zares.« 

Se nadaljuje

Griša Volkov


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

ŠTEFAN

ČE NE GRE DRUGAČE, JIM DAJMO VSAJ BRISAČE